Fantje… boste pa ja pokazali svoje kravate gledalcem…

In tako se celotna ekipa znajde na odru, da se prikloni.

V glavah odmevajo besede “joj, tam sem pozabila to…pa zakaj spet ni bila luč ok?… a je sploh kdo opazil?”, in zavem se, da nihče v dvorani ni vedel kaj je bilo drugače od včeraj, ko je bila premiera. Pravzaprav smo enotnega mnenja, da smo bili boljši. Ne vem… jaz bi rekla, da smo drugače odigrali.
Igra je kot živ organizem- če bi postala kliše, bi ne imela ritma, ki šopa adrenalin po žilah. Ki drži gledalce v suspenzu. Postala bi zgolj uprizoritev.
Tega pa nočemo. Vedno znova želimo čutiti, da lahko damo še več.

Repriza je uspela. Sledijo dnevi regeneracije… da le ne bodo predolgi. Ker veste… oder zasvoji. Težke zavese, lesen pod, markerji na tleh, ki so bili postavljeni za bogvekatero predstavo, neznani obrazi, ki hodijo sem in tja v popolnem zavedanju tega, kar morajo dokončati, lučka pri tonskem mojstru, ki izgleda kot surrealistična slika Boga v svoji pisarni, pa kvadratne uteži, ki držijo zavese v pravilni legi… Lahko bi naštevala kar vidijo moje oči.
Tistega kar vidi moja duša pa ne izdam. V tej zgodbi so namreč ljudje, ki sem jim hvaležna, da so ustvarjali z menoj.

Zato bodi dovolj.
Še bomo igrali…

Vesna Grbec

Odgovori